Antropologija smrti

En deževen pozdravček iz Velenja. Prejšnji teden sem se potegovala za eno delovno mesto kjer sem morala napisati članek na temo smrti. Ko sem bila 4 letnik gimnazije, sem imela za maturitetno seminarsko nalogo pri filozofiji enako temo tako da sem jo skrajšala in spremenila. Zanima me vaše mnenje :)

ANTROPOLOGIJA SMRTI

Človeštvo se že od nekdaj sprašuje »Kaj je smrt?«. S tem vprašanjem se poraja tudi strah pred smrtjo, ki ga ljudje na različne načine rešujejo. Tekom tega članka, se bom dotaknila teh najosnovnejših vprašanj in problemov, ki se pojavljajo ob mislih na smrt..

Kaj je smrt?

Smrt (lat. Mors) biološko gledano pomeni prenehanje življenjske dejavnosti celotnega organizma s prenehanjem življenjsko pomembnih središč kot so srce, respiratorni sistem in centralni živčni sistem. Ta opredelitev pa marsikoga ne zadovolji, zato pojem smrti predstavlja enega izmed temeljnih problemov in tematik, s katerimi se človeštvo ukvarja že od začetka svojega obstoja. Ker je smrt zavita v tančico skrivnosti, je človeštvo v vseh časovnih obdobjih torej v vseh kulturnih in civilizacijskih stopnjah do sedaj, vznemirjala in prebujala različna vprašanja ter burila domišljije oziroma občutja. Filozofi, različni znanstveniki in duhovniki poskušajo že od nekdaj najti odgovore na ta starodavna vprašanja, ki so vselej aktualna saj je celotna problematika človeške eksistence pod njenim pečatom.

Ker je človek edino zemeljsko bitje, ki se zaveda svojega obstoja in svoje minljivosti, se ne more sprijazniti z mislijo, da smrt pomeni konec njegove eksistence (obstoja), da je neizbežna in se sprašuje »Ali bo s smrtjo res konec mojega življenja, mojega razmišljanja in čutenja? Ali obstaja življenje po smrti, mogoče v drugačni formi?« Na ta vprašanja skušajo odgovoriti znanosti, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo z metafiziko in transcendentnimi problemi npr. filozofija, parapsihologija, teozofija, ezoterika, spiritizem in podobno. S smrtjo se ukvarjajo tudi religije in različna poganska verovanja saj je smrt eden izmed glavnih temeljev le-teh. Kljub različnim hipotezam pa dokončnih odgovorov na ta vprašanja ne vemo, ker je smrt tako onkraj našega razuma in čutenja, da si bomo znali na vprašanje »Kaj je smrt« odgovoriti le, ko bo nastopila naša lastna smrt.

Razumevanje smrti nekoč in danes

Smrt je integralni del našega življenja. S to trditvijo želim poudariti predvsem dejstvo, da so različne kulture (kot tudi naša) integrirale pomen smrti v jezik, umetnost, religije, vrednote in obrede. Nenehno mislimo nanjo, zato lahko rečemo, da predstavlja antropološko konstanto. Zavedamo se, da je človeško telo minljivo, umrljivo, zato neprestano iščemo načine kako bi svoje življenje podaljševali v neskončnost. To obupno iskanje se je odražalo že v času, ko je Dimitrij Mendelejev sestavljal prvi periodni sistem kemijskih elementov. Takrat so se alkimisti trudili odkriti »kamen modrosti«, ki bi imel sposobnost dati človeku nesmrtnost.

Tudi dandanes človek teži k večnosti in ohranjanju telesa v brezhibnem mladostnem stanju, kar nam odlično dokazujeta medicina in znanost. Uspelo jim je najti morebitno rešitev, ki pa je še zelo vprašljiva in sicer hibernacija (zamrzovanje teles). Človek, ki ima trenutno neozdravljivo bolezen, bi se s hibernacijo lahko zavaroval in ohranil tako dolgo, dokler znanost ne napreduje.

Smrt in religije

Ena izmed funkcij večine religij, predvsem vzhodnih (budizem, hinduizem, brahmanizem..), je, da naredijo dejstvo končnosti človeku bolj prijazno in bolj sprejemljivo s pomočjo različnih naukov, zgodb in prispodob. Nekatere religije kot je npr. krščanstvo uporabljajo smrt kot sredstvo, da bi se ljudje držali določenih smernic, ki jih je postavila vera.

Vsa verstva oz. religije poudarjajo pomembnost razmišljanja o smrti in posmrtnem življenju.

Posmrtno življenje so nam poskusile pojasniti z naukom o dualizmu duše in telesa, ki so ga v času sholastike prevzele od antičnega grškega filozofa Platona.

Platonov nauk o dualizmu duše in telesa

Človeško bitje je sestavljeno iz telesa in transcendentalne substance – duše. Trdi, da je duša princip življenja in da gibanja brez duše ni, kar pomeni, da je duša gibalna sila telesa brez katere to telo nebi imelo nobene funkcije. Naloga telesa je, da posluša dušo in ji služi, dokler sta skupaj. Medtem ko je telo neka materialna substanca, je duša breztelesna, nevidna, obstajala je že pred zemeljskim bivanjem in bo obstajala tudi po smrti čemur pravimo drugače tudi posteksistenca.

»Torej je duša najbolj sorodna temu, kar je božansko in neumrljivo in izvenčutno in enovito, nerazkrajajoče, vedno stalno in nepreminljivo, telo pa je najbolj podobno temu, kar je človeško in umrljivo in čutno, razkrojno, večno nestalno in preminljivo« (N. Miščevič, 2006)

Platon nam je želel povedati, da je duša neminljiva in telo minljivo. Iz tega sledi, da je duša potemtakem sposobna samostojne eksistence in duševnega življenja brez kakršnekoli pomoči telesa. Ko telo umre, je duša sposobna zapustiti telo in ni uničena. Ali bo imela življenje povezano s čutnim zaznavanjem ali bo odvisna od drugih vzrokov in vplivov, ne vemo saj nimamo nobenih verodostojnih podatkov in dokazov. Poznamo le pričevanja ljudi, ki se naj bi spominjali svojih prejšnjih življenj. Vsekakor nas takšna pričevanja privlačijo zaradi naše radovedne narave in upanja, da smrt ne pomeni našega konca.

Če se sama zazrem v preteklo in sedanje razmišljanje o smrti oziroma posmrtnem življenju, menim, da bi bilo večno življenje do neke mere zanimivo, hkrati pa se mi vedno znova pojavlja vprašanje »Kaj bi počela vso večnost?«.

Janja Krajnc

VIRI IN LITERATURA

• Južnič, Stane, Antropologija, DZS, Ljubljana 1987, str. 179 – 183

• Južnič. Stane, Antropologija smrti, FDV, Ljubljana 1991

• Miševič, Nenad, »Platonova samokritika«, v: Filozofija za gimnazije, Mladinska knjiga, Ljubljana 2006, str. 160 – 161

• Nagel, Thomas, »Smrt«, v: Za kaj sploh gre?, Zelo kratek uvod v filozofijo, Republiški izpitni center, Ljubljana 1995, str. 65 - 70